Dve uri, ena tema,
ves kolektiv.

Zakaj najbolj vestni prvi izgorijo

O tem, kaj si človek naloži sam in kaj mu naloži hiša.

V isti pisarni sta delali dve sodelavki.

Prva je hotela vse opraviti brezhibno. Doma je še pozno popoldne premlevala, ali je svoje stališče na sestanku pojasnila dovolj natančno. Nihče od nje tega ni zahteval. Zahtevala je sama.

Druga je bila njeno nasprotje. Ko jo je direktor vprašal, ali je dokumentacija za prijavo na nepovratna sredstva izpolnjena, je odgovorila, da ni, in dodala, da se svet zaradi tega ne bo ustavil. Nato mu je prinesla kavo.

Prva je čez leta izgorela. Druga ne.

Iz tega je lahko potegniti napačen sklep — da je težava v vestnosti. Hiša, v kateri bi bili vsi kot druga sodelavka, ne bi delovala niti mesec dni.

Zanimivo vprašanje je drugo: zakaj je prva nosila toliko, in zakaj tega nihče ni ustavil.

Del odgovora je v njej. Človek si mero postavi sam in nekateri si jo postavijo tako visoko, da je ni mogoče doseči. To se da prepoznati in tega se da naučiti — regulirati ni isto kot popustiti.

Del odgovora je v hiši. Kadar odgovornost ni jasno razdeljena, jo prevzamejo najbolj vestni. Ne zato, ker bi jim jo kdo naložil, ampak zato, ker ne prenesejo, da bi nekaj ostalo nenarejeno. Delo se opravi, torej je videti, da sistem deluje. Da deluje na hrbtu treh ljudi, se pokaže šele, ko eden od njih odide ali obstane.

In takrat organizacija to navadno razume kot njegovo osebno šibkost.

Zakaj isti dogodek v isti hiši ni isti dogodek

O tem, kaj se ne pove na glas, in zakaj tisti, ki molči, misli, da je stvar jasna.

Na sestanku je vodja povedal, da bo treba projekt oddati tri tedne prej.

Štirje ljudje so slišali isti stavek.

Prvi je takoj računal, kdo bo kaj prevzel, in se razjezil, ker ni bilo odgovora. Zanj je bila stvar preprosta: če ni razdelitve, ni roka.

Drugi je začel premišljevati, kaj vse gre lahko narobe. Zvečer je doma naštel sedem tveganj. Na sestanku ni povedal nobenega — zdelo se mu je, da bo videti kot tisti, ki vedno komplicira.

Tretja je bila takoj za. Rekla je, da bomo zmogli, in to je mislila resno. Podrobnosti so se ji zdele stvar, ki se bo že uredila sproti.

Četrti ni rekel nič. Rok je rok. Če se bo spremenil, se bo spremenil še enkrat.

Vsi štirje so imeli prav. Nobeden ni imel cele slike.

Tri tedne pozneje se je projekt ustavil natanko na tveganju, ki ga je drugi našteval doma. Prvi je bil prepričan, da je bila stvar vseskozi nedorečena. Tretja je bila presenečena. Četrti ne.

To ni zgodba o slabi komunikaciji. Vsi štirje so komunicirali normalno.

Zgodba je o tem, da človek predpostavlja, da drugi vidijo isto, kar vidi on. Kar je njemu očitno, mu ne pride na misel povedati. Prav tisto, kar se ne pove, ker se zdi samoumevno, pa je navadno tisto, česar drugi ne vidijo.

V kolektivu se to sešteje. Vsak nosi svoj del slike in vsak misli, da je slika ena sama. Sestanek se konča, vsi prikimajo, in vsak odide z drugačnim razumevanjem istega dogovora.

Molk pri tem ni znak strinjanja. Pogosto je znak, da človek ne ve, kako povedati stvar, ki se mu zdi prezgodnja, pretežka ali preveč osebna.

Zmote se vidijo za nazaj

O razliki med napako in zmoto, in o tem, kaj stane pričakovanje, da mora biti vse ves čas v redu.

Na neki šoli je poučeval učitelj, ki je od sebe pričakoval veliko in še več.

Bil je dobre volje, nasmejan, poln navdiha. Sodelavci so ga imeli radi. Na tej šoli je bilo v navadi, da so hospitirali drug pri drugem — nič posebnega, običajno delo. Kadar je prišel na vrsto on, je vedno nekaj prišlo vmes. »Ni problema,« je rekel vsakič. In vsakič je tik pred zdajci obisk odpovedal zaradi okoliščin, ki so nenadoma nastopile.

Ravnatelj mu je večkrat ponudil mentorske ure. V pogovoru sta se odlično razumela. Potem je prišel dan, ko bi ravnatelj opazoval njegov pouk, in obisk je bil spet odpovedan.

To je trajalo leta. Rezultati pri njegovem predmetu so bili iz leta v leto slabši in tega ni bilo mogoče prekriti. Sčasoma je začel kriviti otroke, starše, sistem, pogoje dela, učno gradivo. Po osmih letih je odšel.

Ni mu manjkalo ponujene pomoči. Manjkal je en sam korak: da bi sam pri sebi priznal, da jo potrebuje.

Zdaj razlika, na kateri stoji vse predavanje.

Napako je treba predvideti. Napaka je nekaj, kar se da izračunati vnaprej — v proračunu, v dokumentaciji, v urniku. Zato so kontrole, roki in štiri oči. Delo brez napak je mogoče in je stvar skrbnosti.

Zmote ne moreš predvideti. Zmota se pokaže šele za nazaj, ko je odločitev že sprejeta. Danes ni mogoče pripraviti prodajnega načrta, pouka ali dokumentacije, ki ne bo vsebovala nobene zmote. Mogoče jo je pripraviti brez napak. To ni isto in mešanje obojega je drago.

Kdor tega ne loči, začne vsako zmoto obravnavati kot napako — torej kot nekaj, česar nekdo ni predvidel, čeprav bi moral. In od tod je do iskanja krivca en korak.

Zato se v hiši, kjer mora biti vse ves čas v redu, nihče ne izpostavi. Vsi so nasmejani, vsi so pozitivni, in nihče ne pusti nikogar v svoj razred.

Opazil sem še nekaj. Ljudje pogosto z veliko vnemo priznavamo majhne napake in se nanje osredotočamo — natanko toliko, da nam ni treba pogledati velikih.

Vsi imamo sence. Narobe ni, da jih imamo. Narobe je, kadar se pretvarjamo, da jih nimamo.