Zakaj je bolje imeti nobene ocene kot same petice?

Zakaj smo Slovenci 18 let za tem, ko je Avstrija prepovedala tepež otrok, še vedno govorili, da brez pretepanja v šoli ne gre? Zakaj so bili otroci pred 30. leti tako rekoč prisiljeni hoditi s pomočjo hodalic, še preden so bili zares dozoreli za to? Zakaj otrokom ne dovolimo uporabljati avtomobilov,  alkohola in cigaret, čeprav kažejo zanimanje za to, dovolimo pa jim, da več ur na dan presedijo pred računalniškimi in televizijskimi zasloni? Odgovore na ta vprašanja bi lahko iskali z različnimi metodami, v različnih znanstvenih disciplinah. Lahko pa odgovorimo z zelo poenostavljenim odgovorom, ki pa ni nič manj resničen. Ljudje delamo tako, ker verjamemo, da je tako prav. »Tako kot ne moreš nikogar prepričati v to, da bi verjel, nikogar ne moreš prepričati v to, da ne bi verjel« (Freud). Do vseh spoznanj, ki pripeljejo do resnične spremembe, mora ponavadi človek priti sam s svojo lastno izkušnjo. Ta lastna izkušnja oblikuje tudi emocionalno, socialno in vsakršno drugo inteligenco.

Če boste otroke v vrtcu ali v nižjih razredih osnovne šole spraševali, kaj so se ta dan v vrtcu ali šoli (na)učili, vam bo velika večina otrok – če ne kar vsi –  odgovorila, da se niso (na)učili nič. Učenje poteka na različnih ravneh in na različne načine; pričakovati, da se bo otrok zavedal, kako poteka učenje, prepoznaval določene načine poučevanja, je neumestno.

Neumestno pa je tudi ocenjevanje učenčevega »znanja« na način, da ocenjujemo zgolj ozek spekter otrokovih sposobnosti, ki pridejo do izraza pri kontrolnih nalogah (testih). Ker je moderna družba izrazito nagnjena k tekmovalnosti, je razumljivo, da tudi na otroštvo in izobraževanje gledamo s tega stališča. Nenehen boj za prvo mesto se tako začne že zelo zgodaj.

Razloge za tovrstno mišljenje in ravnanje lahko najdemo tudi v medijsko tehnološki družbi, ki je vsakodnevno zasičena z raznimi informacijami. Informacij je celo toliko, da jih nismo voljni procesirati, zato jih le »v napol budnem stanju« spremljamo. Posledica pretirane informiranosti je ta, da smo večinoma okupirani s svojimi miselnimi konstrukti, ki nam onemogočajo, da bi se otroku približali še kako drugače kot samo skozi intelekt, ki stvari razume le, če se dajo izmeriti. S katero znanstveno metodo boste izmerili otrokovo ljubezen do vas?

Tudi šolski sistem favorizira večinoma intelektualno izobraževanje. Družbo v glavnem skrbi, KOLIKO bodo znali otroci po zaključku šolanja, ne zanima jih toliko, KAJ bodo znali in KAKO se bodo počutili ter ali bodo znanje znali uporabljati v vsakdanjih življenjskih situacijah. Slednje je namreč težko, če ne nemogoče izmeriti z obstoječimi znanstvenimi metodami.

Če želimo govoriti o vrednosti številčnega ocenjevanja kot ga poznamo, potem moramo poznati vsaj nekatere značilnosti otrokovega razvoja in v tem kontekstu umestiti vrednost takšnega ocenjevanja.

Otrok raste kot organska celota: njegov čustveni, telesni in kognitivni razvoj je povezan in medsebojno odvisen. Študije delovanja možganov kažejo, da številne čustvene, družbene, čutne, kognitivne in fizične izkušnje oblikujejo možgane. Zdrav človeški razvoj je popolnoma integriran. »Nobena kredibilna znanstvena teorija o evoluciji človeških možganov ne more  ignorirati ali se izolirati od okoljskega konteksta: sočasne evolucije gibalnih zmožnosti, obvladovanja orodij, komuniciranja in socialnega vedenja človeških prednikov« (Wilson 1998: 321). Le intelektualno usmerjeno izobraževanje in vzgajanje je zato izrazito enostransko in v škodo drugih človekovih sposobnosti. Številčne ocene, ki so pridobljene s testi, so torej izrazito pristranske in povedo o otroku zelo malo. Veliko škode pri tovrstnem ocenjevanju pa naredijo pričakovanja do takšne metode ocenjevanja: mislimo namreč, da nam bo ocena povedala zelo veliko ali pa kar vse o sposobnosti naših otrok. Z miselnimi konstrukti gremo celo tako daleč, da mu na podlagi ocen že v nižjih razredih določimo njegovo družbeno mesto, ki ga bo zavzel kot odrasel. Menim, da ocenjevanje še najbolj potrebujejo učitelji sami, saj bi drugače le stežka preverjali »uspešnost« svojih pedagoških metod.

Še najbolj problematično pri ocenjevanju, kot ga poznamo, pa je v tem, da učence ne učimo za življenje, temveč jih učimo za ocene. Če želite kot pianist zaigrati čudovito skladbo, se morate v svojem delu tudi čustveno poglobiti v proces igranja. Zgolj tehnika, ki jo uporabljate za igranje, vam ne bo pričarala tistega, kar vam lahko v zaigrani skladbi pričarajo vaši prsti, ki so prepojeni z občutkom. Takšno je tudi življenje, veliko bolj je podobno skladbi kakor matematični enačbi. Tisto, za kar res gre v življenju, se ne da izmeriti, je popolnoma subjektivno.

Mag. Boštjan Štrajhar

PEDAGOŠKO SVETOVANJE

Mag. Boštjan Štrajhar