PEDAGOŠKO SVETOVANJE

Mag. Boštjan Štrajhar

Svitanje, letnik VI, št.2                             Svoboda govora : svoboda bivanja

Waldorfska šola v Ameriki

 

Prvič sem obiskal Waldorfsko šolo Monadnock v ZDA pred štirimi leti, ko sem hospitiral v prvem razredu. Ponoven obisk istega razreda štiri leta kasneje je prejšnji izkušnji dodal novo vrednost. Odlične socialne razmere med učenci in lep odnos do učitelja se je začel graditi že v prvem razredu in rezultati tega dela v preteklih letih se kažejo tudi danes v petem razredu. Stereotipi glede slabe discipline ameriških otrok so bili porušeni že pri mojem prvem obisku, to leto pa sem lahko videl še več spoštljivosti do sošolcev in učiteljev.

 

Na mednarodni konferenci o waldorfski pedagogiki, ki se je prav v času mojega bivanja v ZDA odvijala na eni izmed šol, so bile med udeleženci tudi ženske, pokrite s tradicionalnim muslimanskim pokrivalom. Stopil sem do njih in med pogovorom smo se dotaknili pojma svobode, saj se waldorfske šole imenujejo tudi svobodne waldorfske šole. Cilj waldorfske pedagogike je namreč vzgoja svobodnega človeka v vsej njegovi razsežnosti, umu in duhu. Udeleženke sem vprašal, kako bi gledale na to, če bi se v islamskih državah njihovi učenci v odrasli dobi odločili, da niso več pripadniki islamske vere? »Zakaj bi se pa tako odločili?« so me začudeno vprašale.

Waldorfska šola, ki je del največjega nekonfesionalnega zasebnega vzgojno-izobraževalnega gibanja na svetu, v zadnjem času privablja vse več ljudi.  Marsikomu je v waldorfski šoli privlačno to, da je ta šola drugačna. Nekateri pa imajo s to drugačnostjo tudi napačna pričakovanja. Če starši tudi po nekaj letih šolanja ne sprejemajo načina dela in samega programa, potem je za otroka zagotovo bolje, da takšne šole ne obiskuje. Glede na izkušnje pri nas in v tujini je staršev, ki bi želeli spreminjati šolo po svoji podobi, malo. Malo je tudi takšnih, ki bi vsa leta šolanja nenehno kritizirali šolo, a svojega otroka nikakor ne bi prepisali v drugo šolo. V teh primerih je treba iskati razloge za takšno ravnanje v nezavednem delu človeka, a za tovrstno raziskovanje in preučevanje staršev učitelji nismo poklicani. Waldorfska šola ima svoj kurikulum, ki je skrbno in razvojno naravnan. Brez razumevanja in podpore staršev pa tudi kvaliteten program nima prave vrednosti. Zaradi tega imamo učitelji poleg poučevanja otrok nalogo tudi ozaveščati starše o razvojnih obdobjih otrok in se pogovarjati o načinu dela v razredu. Večji izzivi se začnejo pojavljati v obdobju rubikona – izgradnje jaza - ko se otroci na nek način poslovijo od brezskrbnega otroštva. Vsaj v zasebnih waldorfskih šolah imamo učitelji ugled in uživamo zaupanje staršev, za razliko od drugih šol, ko mora učitelj vsakodnevno braniti svoje početje. Tesno sodelovanje in zaupanje med učiteljem in starši močno pripomore k delu v razredu.

Vsaka waldorfska šola ima svoj unikaten razvoj, ki ga ne gre primerjati z drugimi. V evolucijskih zgodovinah vseh šol pa se lahko najdejo primerljive stopnje razvoja, ki stremijo k višjemu in boljšemu. Neumestno je prenašati delujoče navade neke šole iz popolnoma drugega okolja, z drugimi ljudmi in drugačnimi navadami, v drugo kulturno okolje. Zagotovo pa je vredno prenesti vsa spoznanja. Zanimiv podatek iz ZDA je ta, da pred vpisom otroka v prvi razred pričakujejo, da bo otrok lahko brez večjih težav sledil učiteljevim navodilom in upošteval njegovo avtoriteto.

Šolstvo v ZDA bi lahko v grobem razdelili na tri dele: javne šole, zasebne in javno-zasebne šole. Nadaljnje bi lahko razdelili zasebne šole na šole s posebnimi pedagoškimi načeli, med katere spadata waldorfska in Montesori (zgolj vrtec in v nekaterih primerih prvi trije razredi v OŠ), manjše šole s pridihom novodobnega gibanja ter religiozne šole raznovrstnih cerkva. Slednje nimajo posebej izdelanega pedagoško-didaktičnega pristopa, dajejo pa velik poudarek na poučevanju »svoje resnice« o Svetem pismu. Nekatere od teh šol še vedno zanikajo evolucionizem ter tako otroke in mladostnike poučujejo o kreacionizmu, teoriji, ki pravi, da je svet bil ustvarjen dobesedno tako, kot je zapisano v Genezi. Proti takšnim šolam se je močno uprla civilna iniciativa, ki po vsej državi s sodno prepovedjo dosega zaprtje šol. Javne šole in šole, ki delujejo pod pokroviteljstvom javnih financ, so načeloma brezplačne oziroma je šolnina minimalna. 

  

Šolnina od 900 do 3.000 dolarjev na mesec

 

V ZDA je zgodovina zasebnega šolstva starejša od javnega, in to se opazi na vsakem koraku. Američani o javnih šolah na splošno nimajo dobrega mnenja. Manjše mesto, v katerem sem prebival in ima 20.000 prebivalcev, ima kar štiri zasebne šole. Največja med njimi je waldorfska šola. Da bi lahko otroci hodili prav na to šolo, se je več družin preselilo iz drugih držav. Šolnina za osnovno šolo znaša od 900 $ do 1650$ na mesec. Da pa šola ne bi bila dostopna samo bogatim, je svet staršev ustanovil finančni sklad, ki pokriva razliko med znižano in polno šolnino. Šolnine za srednje šole znašajo približno 3.000 $ na mesec. Višja je tudi zaradi tega, ker dijaki bivajo v dijaških domovih v kampusu. Del ameriških sanj je zagotovo zgodba o lokalnem filantropu, ki je šoli kupil stavbo sredi mesta, v kateri bodo naslednje šolsko leto odprli waldorfsko gimnazijo.     

 

Mature kot jo poznamo v Sloveniji, v Ameriki ni. Zaključni plesi javnih srednjih šol posegajo bo blišču in prestižu, kot si želijo to početi v nekaterih javnih šolah v Sloveniji. Obiskal sem zaključno prireditev četrtih letnikov na treh šolah, in sicer waldorfski, državi srednji šoli in zasebni cerkveni srednji šoli. Razlike so bile velike: od dramske igre, kabareta, musicala, klasične glasbe do maše. Vsem predstavam pa je bilo nekaj skupnega. Prav vsi gledalci so bili izredno spoštljivi do nastopajočih. Nihče ni tekal naokrog z videokamero, motil nastopajoče s fotografskimi bliskavicami, predčasno odhajal iz dvorane, miril majhnega nemirnega otroka, se tekom predstave pogovarjal s sosedom, nobenemu ni zazvonil mobilni telefon.

  

Živi svobodno ali umri – slogan države New Hampshire

 

Na svetovni ravni lahko govorimo o rasti civilnih iniciativ, ki se združujejo z namenom spremeniti šolski sistem, ustanoviti zasebno, drugačno, »svobodnejšo« šolo. Problem teh iniciativ je v tem, da ne vedo natančno, kakšne prijeme naj bi učitelji uporabljali za dosego svobodnejših in bolj zadovoljnih posameznikov. Rezultati vzgoje se namreč pokažejo šele mnogo let kasneje in takrat je lahko že prepozno. Sama želja ne zadostuje, da bo naše delo kvalitetnejše. Tako nastajajo mnoge teorije, ki obljubljajo veliko. Te največkrat temeljijo na ugibanjih in želji ali pa na karizmatičnih posameznikih, ki s svojim delom sicer dosegajo zanimive rezultate v nekem obdobju, a ker karizme ne uspejo prenesti v smiselni sistem ali teorijo in ker so otroci, ki se šolajo po takšnih sistemih izredno redki in rezultati niso preverljivi, se ob poskusih širjenja njihovih pedagoških načel ideje največkrat razblinijo. 

Če želimo otroke vzgojiti v svobodne ljudi, ki se bodo svobodno odločali in ne bili sužnji aktualnega »črednega« razmišljanja (neprestano nakupovanje, narcistična načela vzgoje, ki pripeljejo do tega, da se otroci ne morejo odpovedati lastnemu užitku, raznovrstne razvajenosti ipd.), to ne pomeni, da otroke prepustimo »svobodi« v smislu, da počnejo, kar jim pač pade na misel. Ne dovolimo tudi, da je otrok tisti, ki bo odločal, kako bo organizirano družinsko življenje. Danes je med starši in učitelji omenjena teorija precej razširjena in popularna: zagovorniki teorije namreč menijo, da otroka z usmeritvami in vodstvom omejujejo in posledično s tem škodijo njegovi kreativnosti. Takšno ravnanje pripelje kvečjemu do nasprotnega učinka. Med pomembnejšimi stvarmi za dosego izpopolnjujočih individumov je, da otrokom sveta ne prikazujemo skozi lastno omejenost, ki nam jo prikazuje simpatija in antipatija –  ti namreč gledata na svet izrazito površinsko. Otroci, katerih vzgoja temelji na principu simpatije oziroma antipatije, so tako prikrajšani za širše dojemanje sveta, njihov doseg pa je zelo omejen in ozek. Ti bodo kot odrasli svojo vlogo v svetu iskali na zelo omejenem področju, zato je tudi dosti težje in manj verjetno, da bodo resnično izpopolnjeni.

 

V waldorfskih šolah po vsem svetu otroci skozi primerne pristope in primerne vsebine gradijo  zmožnost vse večjega in širšega zavedanja. Posebnost waldorfskega pristopa je v tem, da ta ne prehiteva otrokovih naravnih zmožnosti lastnega zavedanja, da zavedanje krepi skozi otroku najbolj optimalne in prijazne aktivnosti. Pretirano poudarjanje intelektualnega razvoja v zgodnjem otroštvu lahko pripelje do slabih nevroloških možganskih povezav in zanemarjanja pomembnejših področji življenja, ki so v domeni čutenja in volje. Pretirano zaščitniško obnašanje do otrok lahko otroku škoduje v smeri kasnejše samostojnosti. Premalo zahtevnosti pa otroku ne more nuditi dovolj izzivov, skozi katere se bo krepil in rastel. Voljo je treba usmeriti, negovati in v določenem obdobju se od otroka lahko neko stvar preprosto zahteva. Zakaj bi otrok pač nekaj opravil, če mu ni treba? Otrokov jaz se krepi tudi s konfrontacijo z učiteljevim in starševskim Jazom. Waldorfske šole otrok ne »zavijajo v vato«, kot to nekateri menijo, prav nasprotno; ko so otroci pripravljeni, jih izpostavijo aktivnostim, za katere se je treba resnično potruditi, da dosežejo zastavljene cilje.

 

Čeprav na nek način vsi hrepenimo po svobodi, pa ta ne pomeni nujno tudi sreče. Užitek, tudi mazohistični, po katerem neprestano stremi narcistična družba, je največkrat pogojen z našo nezavedno, torej kompulzivno izbiro. S svobodo dobimo ljudje nekaj drugega. Ko so se ljudje Nove Anglije pred več sto leti uprli upravljanju angleške krone, se borili za neodvisnost in svobodo, so se soočili tudi z odgovornostjo do vodenja lastne države. Leta kasneje je tudi nastal njihov najbolj prepoznavni slogan v ZDA: ŽIVI SVOBODNO ALI UMRI; SMRT NI NAJHUJŠE ZLO. Rek najstniki velikokrat izkoriščajo za upravičevanje svojih užitkarskih dejanj.

 

Zavedajoči se posameznik je ključni cilj waldorfske pedagogike tako v Evropi kot Ameriki. Za dosego tega cilja pa moramo biti tudi učitelji čim bolj polno zavedajoča se bitja. Dejstvo je, da se vsi kdaj pa kdaj (npr. na delovnem mestu ali v odnosih) obnašamo precej otročje, amatersko, neprofesionalno. Tega se samo ne zavedamo. Najlažje vidimo, kako drugi delajo napake; če jih mi, pa smo že takoj ponosni na to, kako jih prepoznavamo in odpravljamo. Vendar pa je prepoznavanje lastnih zmot precej težje, kot si mislimo. Zelo verjetno je, da prepoznamo samo majhne napake in zmote in se na njih osredotočimo zgolj zaradi tega, da bi prekrili velike. Eden izmed najhujših sovražnikov napredka in osebnostne rasti je lahko tudi tradicionalizem: če stvari delamo zato, ker so jih pred nami delali  drugi, ostalih razlogov in razumevanja, zakaj tako in ne drugače, pa ne razumemo, je to znak stagnacije. Že ob misli, da bi jih spremenili, se lahko počutimo ogrožene. Na ogenj je tako treba nalagati vedno nova drva, ne pa častiti žerjavico, ki je pogorela.

 

Mag. Boštjan Štrajhar

Monadnock Waldorf School.

Živi svobodno ali umri; slogan  v New Hampshiru.

Tipični šolski avtobus.

Kreacionizem v verskih šolah.

Starogrške olimpijske igre, Boston.

Zoologija,. 4.razred.

Zgodovina, 7.razred.

Šolsko dvorišče.

Mature kot jo poznamo v Sloveniji, v Ameriki ni.

Waldorfska šola, ki je del največjega nekonfesionalnega zasebnega vzgojno-izobraževalnega gibanja na svetu, v zadnjem času privablja vse več ljudi. 

Čeprav na nek način vsi hrepenimo po svobodi, pa ta ne pomeni nujno tudi sreče. Užitek, tudi mazohistični, po katerem neprestano stremi narcistična družba, je največkrat pogojen z našo nezavedno, torej kompulzivno izbiro.

Zelo verjetno je, da prepoznamo samo majhne napake in zmote in se na njih osredotočimo zgolj zaradi tega, da bi prekrili velike.