DRUŽBENA VLOGA PRI VZGOJI OTROK                                                                    

V veliki meri družba določa, kaj in kakšni smo. Na svojem vrtu smo lahko Napoleon, ko pa stopimo z vrta, pa smo tam, kamor nas umesti družba. Vedno znova pa lahko ugotovimo, da nas navsezadnje družba umesti v neke okvire le toliko, kolikor to družbi dopuščamo oziroma, da družbene umestitve nimajo takšne vloge, če se tja tudi sami (zavedno ali nezavedno) ne umestimo. Vse umestitve so navsezadnje zrcaljenje lastnih (ne)zavednih umestitev. Lep primer o tem zapiše D. Zaviršek v svoji knjigi, ko citira Roberta Murphyja, ko je postal hendikepiran: »Ni šlo le zato, da so se ljudje začeli do mene drugače obnašati, kakor so se, tudi jaz sem se začel čutiti drugačnega do sebe. Spremenil sem se v svoji zavesti, v svoji samo-podobi, in v temeljnih pogojih svojega obstajanja.« Potemtakem ne drži, da sem Napoleon samo na svojem vrtu?

Kako uravnavati družbeni vpliv do otrok?

Družbenega vpliva na otrokovo doživljanje sveta preprosto ne moremo in nočemo odstraniti, pa čeprav želimo z vsemi svojimi močni otroka dobrohotno zaščititi pred nekaterimi vplivi. To pa ne pomeni, da smo brez moči, saj lahko s tem, da smo zavesti, reguliramo določene družbene impulze. Učitelji, vzgojitelji in starši lahko do neke mere odločamo kateri impulzi bodo prišli do otrok in pred katerimi jih bomo dobronamerno zavarovali. Moč, ki nam to omogoča, izhaja iz tega, da smo sami zavestni, da se zavedamo trenutnih tendenc socialno-družbenih usmeritev in njenih teženj.

Tekmovanje proti sodelovanju

V današnjem času globalizacije človek vse bolj izgublja smisel za etiko, občutek za drugega, družba postaja vse bolj narcisoidna, najbolj pomembna sta ugodje in sreča posameznika. Družba na nek način postaja vse manj zavestna. To se dnevno kaže v vsakdanjih svetovnih dogodkih, kjer je poudarjanje gospodarskega življenja družbe tako močno, da zaslepi pravni in kulturno-duhovni vidik družbenega življenja. Najbolj očitni primeri takšnega razmišljanja sodobnega človeka se kažejo v tem, da današnja civilizacija dosledno daje prednost moškim pred ženskami, analizi pred sintezo, ločevanju pred združevanjem, tekmovanju pred sodelovanjem, širitvi pred ohranitvijo.

Fantje ne jočejo

Norme, s katerimi družbe regulirajo naše zaznave, pa so celo tako splošne, da veljajo za naravne – od tega, kdaj nas zebe in kdaj nam je toplo, do tega, kaj razumemo kot bolečino oz. do katere meje še prenesemo bolečino. Na primer fraza, da fantje ne jočejo (Boys Don't Cry), je prav dokaz tega, kako so čustva in zaznave uravnavani (M. Zajc). Postajamo odtujeni od sebe, goni jaza nas vodijo vsak trenutek dlje od »nas« in mi jim v prepričanju, da bodo tokrat le zapolnili našo morebitno praznino, vestno sledimo.

»Zadnji korak razuma je spoznati, da obstaja neskončno veliko stvari, ki ga presegajo«

B. Pascal

Intelekt naj bi razlikoval med resnico in neresnico, toda danes je intelekt največkrat instrument Jaza in njegovih želja. Uporabljen je, da zadovolji egoistične potrebe posameznika. Družba se nikoli ni mogla izogniti temu. Ljudje se včasih zavestno radi motimo in kljub uvidom, da je to tako, se neradi spreminjamo, saj je s tem ogrožena naša veljavnost. Uvid v svoje napake nam lahko poruši naš osebni svet ali vsaj personalno pomembnost v njem.

PEDAGOŠKO SVETOVANJE

Mag. Boštjan Štrajhar