Če želimo prodreti v samo srčiko človeškega bitja in s tem njegove duševnosti, se želimo na holističen način približati izvornim temeljem človeka kot duševnega bitja, ki bi nam omogočilo celovitejši pogled na življenje, je nujno, da poskušamo biti odprti za čisto nove poglede na človeško življenje in njegovo psihološko strukturo. Pri tem pa se moramo zavedati tudi lastnih omejitev, lastnih zmot oziroma gonov ega, ki nas “obvladujejo”.

Predstavitev predavanja

Psihoanaliza je doktrina, katere začetke gre pripisati S. Freudu in njegovim bližnjim učencem (Jung, Adler), ki so dodali nekatere modifikacije. Sistem teorij  sloni na konceptu delovanja nezavednega, konflikta in simbolov.  Namen psihoanalitične prakse je razumevanje in raziskovanje duševnosti človeka ter odpravljanje njenih motenj. Ego naj bi tako potoval nazaj v »nezavedno«, da bi se lastno območje razsvetlilo ter tako dobilo čim večjo kontrolo nad njim.

Psihoanaliza nima absolutnega vedenja o naravi oziroma zakonitostih človekove duševnosti.

Znanstveno oziroma psihoanalitično spoznanje »sveta« je tako samo eno delnih spoznanj, do katerih se je človek dokopal v času svojega razvoja. Lahko je tudi najbolj resnično od spoznanj, kar seveda še ne pomeni, da je tudi povsem resnično.

Psihoanaliza ni imuna na gnoseološko zmoto, je eden izmed konstruktov, ki nam ob globljem proučevanju daje možnost uvida v nekatere skrivnosti človekove duševnosti. Svoje izhodišče ima v starejših idejah. Nastala je v določenem okolju in času kot rezultat preteklih poskusov raziskovanj človeške psihe (znanstvenih kot tudi neznanstvenih) in pod idejnim vodstvom Freuda ter tako povzela oziroma »se nalezla« - razumljivo - vseh spremljajočih dejavnikov, ki so vladali v takratnem družbenem življenju kakor tudi teh, ki so se nahajali v Freudovi duševnosti.

Intelekt naj bi razlikoval med resnico in neresnico, toda danes je intelekt instrument ega in njegovih želja. Uporabljen je, da zadovolji egoistične potrebe posameznika. Ljudje se včasih zavestno radi motimo in kljub uvidom, da je to tako, se neradi spreminjamo, saj je s tem ogrožena naša veljavnost. Uvid v svoje napake nam lahko poruši naš osebni svet ali vsaj personalno pomembnost v njem.

Znanost se bo morala prej ali slej preobraziti, če bo hotela priti bližje stvarnosti in odgovoriti na najstarejša vprašanja človekove eksistence: „Kdo sem? Kam grem?“

»Če upoštevamo, kaj pomeni religija za človeka in kaj znanost, potem lahko brez pretiravanja rečemo, da je naša prihodnost odvisna od naše razlage povezav med njima« (Alfred North Whitehead).

Psihoanaliza in ostale metode, ki izhajajo iz nje (gestalt, NLP, transakcijska analiza ipd.) preučujejo človekov Jaz (Ego) na svoj znanstveno skonstruirani način. S svojimi metodami ne prepoznajo nič več kot Jaz, ki pa ni edina, še manj pa prava narava človeka. Je samo ena od pojavnih oblik. Prav tako religija razlaga človeka na svoj mističen način. Prihodnost leži v povezovanju znanosti in religije, saj se ta dva konstrukta dopolnjujeta. Psihoterapija nas s svojimi interpretacijami lahko odvrača od doživljanja lastne biti, ki ima v osnovi transpersonalno bistvo, ki ne more biti zajeto z obstoječo znanstveno metodologijo, od doživljanja večnosti in neskončnosti, od čutenja resničnega bitja, ki presega pojavno obliko in formo in ne more biti omejeno, končno in prehodno.

Resnična znanost in duhovnost nista sovražnika, temveč sta del istega procesa, ki si delita iste nasprotnike, kot so na primer samozadovoljnost, gotovost in birokracija. Vse te vodi strah, preobražen v pohlep in lakomnost.

»Tako kot nikogar ne moremo prepričati, da bi veroval, tudi nikogar ne moremo prepričati, da ne bi veroval«. S. Freud

PEDAGOŠKO SVETOVANJE

Mag. Boštjan Štrajhar

Polje z besedilom: PSIHOANALIZA IN DUŠA

»Proces znanstvenega odkrivanja je v bistvu nenehen beg od čudeža«.
 A. Einstein

»Kdor hoče živo preučiti,

bo zmeraj najprej kaj ubil,

potem na koščke razdelil,

toda življenjske zveze v tem

žal še ne bo odkril ...«

J.W. Goethe

»...vsa teorija je siva; zeleno in cvetoče pa je drevo življenja«. J.W. Goethe